Procesirana in vnaprej pripravljena hrana

Z gospodarskim in družbenim prevratom industrijske revolucije se je spremenilo veliko stvari. Z mehanizacijo kmetijstva v Evropi, Ameriki in manjši meri na Japonskem je množica ljudi začela zapuščati vasi. Delali so dolge ure v delavnicah in tovarnah. Srednji sloj je imel vedno manj časa za pripravo obrokov zato so potrebovali hrano, ki jo je bilo preprosto dobiti in hitro pripraviti. In imeli so plačo, da so si to lahko privoščili.

S pomočjo tekočih trakov, novih  tehnologiji shranjevanja v pločevinke, stekleničenja, mehanskega hlajenja oziroma zamrzovanja, je bilo mogoče živila hitro in poceni predelovati v velikih količinah. Mreža cestnih, morskih in železniških povezav je zagotavljala distribucijo na najbolj oddaljene trge. Potrošniki so hvaležno sprejeli, kar jim je začelo ponujati tržišče. Izdelki so bili poceni, standardizirani, razmeroma varni in priročni. Sčasoma pa so se navadili tudi na drugačne okuse, kot so jih bili vajeni od doma.

Med drugo svetovno vojno je potreba po varnih vojaških porcijah, ki jih je bilo preprosto prenašati in pojesti spodbudila nove inovacije in pripravke ter metode konzerviranja in pakiranja. Zaradi eksplozivne gospodarske rasti po drugi svetovni vojni je vse več žensk postalo del delavne sile in vedno manj gospodinjstev se je lahko posvetilo pripravi hrane. Dobrina, ki jo je včasih primanjkovalo ni bila več denar ampak čas. V 50. letih prejšnjega stoletja je gospodinja lahko v kratkem času pripravila celoten obed iz dehidrirane in zamrznjene hrane ali vnaprej pripravljenih obrokov iz pločevink.

Nestlé gospodar dobavnih verig, od kmeta do potrošnika

Nestléjeva zgodba se je začela pred več kot 150 leti v mestu Vevey, francosko govorečem delu Švice. V Nemčiji rojen Henri Nestlé (1814-1890) izšolan lekarnar in izdelovalec gnojil je kmalu po študiju emigriral v Švico, kjer je leta 1867 ustanovil podjetje Nestlé.

Prvi preboj je Nestlé dosegel z izdelavo otroškega mleka v prahu (Kindermehl), ko je Heinrich Nestle med seboj pomešal moko, sladkor in polnovredno kravje mleko. Izdelek je prodajal delavskim materam, ki zaradi dela niso imele časa dojiti svojih otrok. Izdelek je bil senzacionalističen in je šel v prodajo za med. Po pozitivnem sprejemu prve hrane za dojenčke na svetu je Nestlé zapisal: “Moje odkritje ima za človeštvo izjemno prihodnost.”

Vedno hitrejša gospodarska rast in širjenje predelovalnih obratov so pripomogli, da se je v petdesetih letih stanje v domačih kuhinjah povsem spremenilo. Čas, ki je bil prej namenjen pripravi hrane se je sedaj porabil za delo in razne druge aktivnosti.

Podatki kažejo, da danes povprečna družina za pripravo kosila porabi približno pol ure na dan, kar je dvakrat manj kot l. 1970.  Če gre slediti trenutnemu tempu, si l. 2030 ljudje ne bodo vzeli več kot 5 do 15 min časa za obedovanje. Nestlé se je na to že pripravil.  Zamrznjeni kruhki, ena od zadnjih uspešnic, so pakirani tako domiselno, da se v mikrovalovni pečici spečejo že v treh minutah.

Druga Nestléjeva uspešnica je bila instant kava Nescafé v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja in jo pod tem imenom poznamo še danes. Vedno večji Nestlé je pokupil na stotine manjših živilskih podjetij in razširil svoj program izdelkov od čokolade, mleka in kave na predelano hrano kot so juhe, omake, zamrznjene ribe in zelenjava, sokovi, mlečni izdelki, prigrizki in tako postajal vedno večji proizvajalec vnaprej pripravljene hrane in pijače.

Že konec 20. stoletja je bil Nestlé  največja nekoliko razpršena svetovna multinacionalka, ki je zaposlovala več deset tisoč delavcev po vsem svetu. Za proizvodnjo milijarde posameznih živilskih izdelkov so porabili toliko kave, kakava, sladkorja, mleka, olja, pšenice, koruze, soli in drugih sestavin, da je bilo za pridelavo vsega potrebnih skoraj štirideset tisoč kvadratnih kilometrov kmetijskih površin, kar je skoraj toliko kolikor meri cela Švica.

Danes ima Nestlé  447 tovarn v 194 državah in letnega prihodka več kot 1milijardo CHF. Glavne blagovne znamke Nestléja so Nestea, Power Bar, Nescafe, Maggi, Nesquik, Kit Kat in še petdeset drugih.

Nestlé in ostala predelovalna industrija sledi potrebam potrošnikov

Velike prehranske korporacije imajo v svojih sodobnih obratih tako imenovane raziskovalne centre, kjer strokovnjaki preučujejo “okuševalne” navade svojih potrošnikov. Po več desetletjih natanko vedo, kako se okus spreminja s starostjo, kako se razlikuje glede na spol in etično pripadnost, kaj imajo najraje otroci, zakaj moški raje kupujejo pikantnejšo hrano … Perfektno izdelane raziskave jih usmerjajo pri proizvodnji novih proizvodov.

Pri ugotavljanju potrošnikovih potreb so korporacijam v pomoč tudi podatki angleške družbe Datamonitor, ki preučuje svetovno prodajo hrane. Ocenjujejo, da večina ljudi ne preskoči le zajtrka, temveč tudi kosilo. Za zdravje potrošnika podatek ni najbolj obetaven, veseli pa so ga v predelovalni industriji, saj to v prihodnosti pomeni še več vnaprej pripravljene hrane in prigrizkov.

Ugotavljajo, da je za razvoj nekega novega prehranskega izdelka, poleg senzoričnih kvalitet, pomembno tudi ali ga je mogoče zaužiti z uporabo ene roke ter ali ovoj oziroma embalaža predstavlja morebitno težavo pri hranjenju. Namreč vedno več ljudi si ne vzame več časa za obed, ampak se hranijo z prigrizki ob računalniku ali prenosnem telefonu.

Aditivi

Vnaprej pripravljena hrana je z ekonomskega vidika prava zlata jama. Podjetja surovine spremenijo, da jih lažje obdelajo in oblikujejo. Za tak namen prehranska industrija potrebuje velike količine dodatkov in drugih sestavin. Tako predelane surovine se lažje oblikuje v končne izdelke, ti pa imajo privlačnejši videz in boljši okus. Obenem pa so donosnejši zaradi dodane vrednosti.

Z dodatki v hrani in z živilskim inženiringom so podjetja pripravo hrane drastično poenostavila. Aditivi hrano obarvajo, zgostijo, omogočijo mešanje vode in maščob ali olj (na primer v sladoledu, lahki margarini), konzervirajo, okrepijo okus ali ga celo rahlo spremenijo, osladijo (namesto sladkorja), ščitijo živilo pred oksidacijo (žarkost maščob), omogočijo tvorbo želeja, zakisajo, glazirajo, vzhajajo testo itd. Veliko pa je namenjenih zgolj pomoči pri tehnološki obdelavi in pripravi izdelkov ali živil.

V EU je registriranih več kot 1700 dodatkov

Veliko več je arom. Po zadnjih podatkih čez 4500, vedno znova pa v laboratorijih nastajajo nove. Tako ima živilska industrija v samem procesu vnaprej pripravljene hrane na voljo več kot 5000 najrazličnejših kemikalij. Ker večina živil med samim postopkom postane precej neokusna porabijo na tisoče kilogramov dodatkov.  Samo en gram neke arome pa zadostuje, da poustvarijo okus enemu kilogramu živila.

Sprememba molekularne strukture hrane

V grobem procesu predelave utrpi hrana precejšnjo škodo, zato jo je potrebno izboljšati. V nekaterih primerih so to blagi posegi, ko mleko dehidrirajo ali homogenizirajo, zelenjavo konzervirajo v pločevinke, zamrzujejo meso in mesne izdelke, enako zelenjavo in sadje …

V drugih primerih pa prehranski inženirji spreminjajo molekularno strukturo hrane. Odkrili so, da lahko zgostijo in ohranijo rastlinska olja tako, da jim dodajo atome vodika  – jih hidrogenizirajo. V moko in praške dodajajo sredstva proti sprijemanju. Ugotovili so, da glicerin in sorbitol ohranjata vlažnost živil, emulgatorji pa preprečujejo, da bi se maščobe ločile.

Od 80% predelane hrane, ki jo zaužije odrasla oseba je kar 10% dodatkov oziroma aditivov. Moki dodajajo vitamine in rudninske snovi, ki jih je uničil postopek beljenja. Okus, ki ga izgubi hrana zaradi pregrevanja v proizvodnem procesu, nadomestijo z aromami.

Sladila

Najbolj kontroverzno umetno sladilo v preteklosti, ki je še vedno v uporabi je Aspartam. Nosi oznako E951, poznamo pa ga tudi kot NutraSweet, Equal in Canderel. Prvič je bil odobren julija 1974. Dr. John Olney, znanstvenik na področju nevrologije je še istega leta podal tožbo saj je pri svojih raziskavah prišel do zastrašujočih rezultatov. Dokazal je, da obe ključni substanci, aspartamska kislina (40% aspartama) in glutamat povzročata hude možganske okvare. Zaradi tega so ga začasno prepovedali. Vendar le do leta 1985 ko je Searl, podjetje  ki je razvilo aspartam, kupil Monsanto, ga dal v ponovne preiskave in odobril za varnega.

Znanstveniki, ki so proučevali stranske učinke so ugotovili, da aspartam vpliva na številne kronične bolezni. Na poskusih na miših spodbuja rast tumorjev na možganih, multiplo sklerozo, epilepsijo, sindrom kronične utrujenosti ali izgorelosti, Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen, mentalno zaostalost, deformacije pri novorojenčkih, bolečine v mišicah in diabetes. Profesor in zdravnik, dr. Blaylock, je objavil obširno študijo, kjer dokaže povezavo med aspartamom in kriminalnimi dejanji, samomori in uživanjem drog.

Kasneje so na problematiko aspartama opozarjali še drugi zdravniki, Dr. med. znanosti Francis J. Waickman, Dr. Adrienne Samuels, Dr. H.J.Roberts, specialist za diabetes, Dr. Joseph Mercola, Dr. John R. Hain in še mnogo drugih, vendar je aspartam še vedno na tržišču in velja za zdravo in varno sladilo.