Za večjo mlečno produktivnost kravam dodajajo različne hormone. Med naravnimi so v uporabi estradiol-estrogen, tostesteron in progesteron in nekateri sintetični, kot je zeranol, trenbolon in melengestrol, katere krave zaužijejo kar s silažo oziroma pripravljeno krmo.

So današnji mlečni izdelki in mleko res varni?

Dodani, sintetični hormoni povečajo raven naravnih tudi do 20 krat zaradi česar imajo molznice oslabljen imunski sistem in so zato dovzetnejše za najrazličnejše bakterije. Največ vnetij zaznajo pri kravah, katerim dodajajo rastne hormone. Najpogostejše je vnetje vimen ali mastitis, ki ga zdravijo z velikimi količinami antibiotikov. In krog je sklenjen. Več hormonov, še več antibiotikov. Največ uporabljajo zeranol, ki posnema ženski spolni hormon estrogen. Celice, ki so mu izpostavljene, kažejo na povečano rast raka na dojkah, debelem črevesju in prostati.

Neizmerna in nenehna zloraba, ki so ji podvržene krave mlekarice je vzrok, da postaja mleko za ljudi vedno bolj nezdravo in škodljivo. V sebi nosi sledi naravno priosotnega rasnega faktorja IGF-1, kazeina, laktoze, estrogena, bakterij, hormonov za uspavanje, urina, parazitov in kazomorfina, ki povzroča odvisnost. Kazomorfin je opijatom podobna snov, ki se sprošča v želodcu iz kazeina, proteina v kravjem mleku. Opiati so psihotropni alkaloidi, ki med drugim povzročajo tudi motnje zavesti. Nekateri zdravniki jih zato povezujejo z apnejo pri dojenčkih.

Kravje mleko je bogato z naravnim rastnim hormonom (IGF-1), ki vzpodbudi rast telička. Teleta v prvih letih življenja pridobijo več sto kilogramov telesne teže. Znenstveniki so ugotovili da je IGF-1 krave povsem identičen človeškemu, ki prav tako spodbuja rast dokler ne zrastemo. Kasneje ga naše telo ne potrebuje več, zato ga tudi ne proizvaja in ga praviloma najdejo le še v sledeh. Rastni faktor (IGF-1), ki ga zaužijemo z mlekom tako drastično zviša nivo tega hormona v krvi, kar povzroča tveganje za rakavimi obolenji na ženskih spolnih organih in prsih.

Nitriti in nitrati in ostali dodatki v živilih, mesu in mesnih izdelkih

Aditivi ali E-ji so: barvila, konzervansi, antioksidanti, emulgatorji,emulgirane soli, stabilizatorji, ojačevalci arome in okusa, sladila, kisline, sredstva za uravnavanje kislosti, sredstva proti sprijemanju, modificirani škrob, sredstva za vzhajanje, sredstva zazgostitev, želirna sredstva, sredstva proti penjenju, sredstva za glaziranje ali lesk, sredstva za obdelavo moke, utrjevalci, sredstva za ohranjanje vlage, veziva, encimi, sredstva za povečanje prostornine, potisni plin in plin za pakiranje ipd.. In potem so tukaj še sredstva za beljenje kruha (klorov dioksid), kemikalije za »izboljšanje« moke (kalijev bromat, benzoil peroksid, amonijev persulfat) etc…

Med najboljs sporne štetejo nekateri konzervanski, kot je imazalil, z njim so tretirani vsi citrusi, ojačevalec  okusa,  mononatrijev glutamat, ki je prisoten v vsej pripravljeni kitajski hrani, vseh mesnih paštetah, acesulfam K in aspartam, sintetični sladili, ki ju najdemo v gaziranih pijačah, nekaterih pekovskihm izdelkih, žvečilnih gunijih in želirnih bonbonih, nitriti in nitrati s katerimi podaljšujejo obstojnost vsem mesninam, predvsem salamam, sporna so tudi nekatera barvila, indigo modra in oranžno, to so razni bonboni, žvečilni gumiji, obarvane gazirane pijače, raznih barv napitki za športnike …

Priporočen dnevni vnos (PV), ali ADI (Accpeptable Daily Intake)

20150914_124357

Industrija se sicer trudi proizvajati čim bolj varne kemikalije. Da bi zaščitili potrošnika,  je v petdesetih letih prejšnjega stoletja je francoski kemik in toksikolog Rene Truhaut uvedel ADI (Accpeptable Daily Intake) ali priporočen dnevni vnos. Določil je sprejemljiv vnos neke kemikalije, ki je še vedno varen za naše zdravje. Odmerek se izraža v miligramih na kilogram telesne teže.

ADI so določili na živalih ga zmanjšali za stokrat in tak naj bi bil sprejemljiv za človeka. Vemo torej, da neko živilo vsebuje strupene snovi, o tem ni nobenega dvoma, vseeno pa iščemo odmerek, ki se ga (še) deklarira kot varnega. Pri utemeljitvi ADI citirajo Paracelzusa, ki je pred petsto leti napisal, da je vse lahko strup in je vse odvisno le od odmerka. Žal pa Paracelsus ni poznal nevarnih sintetičnih kemikalij in njihovih škodljivih učinkov na naše zdarvje.

Otroci, nosečnice in doječe matere so rizična skupina

Raziskave so pokazale, da trajna izpostavljenost fitofarmacevtskim sredstvom ni škodljiva le za rastline, ampak za vsa živa bitja vključno s človekom in okoljem. Najbolj prizadete so rizične skupine, kot so novorojenčki, nosečnice in starostniki. O škodljivem vplivu pesticidov na razvoj nerojenih otrok govorijo številne študije. Povezave med kasnejšo nižjo inteligenco, avtizmom, hiperaktivnostjo in nemirnostjo otrok so več kot očitne.

Problematična je izpostavljenost BPA na stopnji zarodka in pri dojenčkih, saj hormoni med razvojem uravnavajo rast in diferenciacijo celic, kar povzroča občutljivost na spremembe nivojev hormonov in tudi na prisotnost endokrilnih motilcev (BPA) v njihovi krvi. BPA hitro prehaja v posteljico ter se porazdeli v materine organe in plod, prisoten pa je tudi v mleku doječih mater. BPA se kopiči v posteljici, zato je koncentracija BPA v tkivu posteljice višja kot v materini in plodovni krvi.

Ameriško društvo pediatrov že leta opozarja in staršem svetuje naj skušajo svojim otrokom preprečiti stik z njimi, saj obstajajo močni dokazi o povezavi med pesticidi in rakom, zlasti tumorji na možganih in levkemijo. Ocenjujejo, da ima eden izmed šestih otrok razvojne motnje. V večini primerov je prizadet živčni sistem, kar se najpogosteje kaže v težavah pri učenju, okvarah čutil, zaostanku v razvoju in možganski paralizi.